Odprem oči in jo zagledam. Dekle, s cvetjem v laseh, ki mi pripoveduje zgodbo o nenavadnih rečeh, ki se skrivajo v temnih gozdovih, globokih tolmunih in širnih cvetočih planjavah njenega kraljestva. Ona je Eva, skrivnostna in mogočna, v beli obleki iz metuljev, lasmi, ki plapolajo kot žitno polje in ustnicami, sladkimi kot med. Za trenutek pozabim na vse svoje skrbi in utrujenost ter se prepustim njeni zgodbi. Pripoveduje mi o naravi, tej mogočni sili, ki diha v harmoniji in ravnovesju. Začnem ji pripovedovati o sebi, o svojem življenju, ki je včasih tako polno nepotrebnih skrbi in odvečnih opravil, toda utiša me z nežnim prstom preko ustnic in me odpelje s sabo v svoj gaj. Iztegne roko proti meni in mi ponudi svoj napoj.